Zakaj je upanje največje zlo in zakaj je življenje brez upanja boljše

Zagotovo ste že kdaj živeli vsaj nekaj časa v upanju. S tem upanjem je bila povezana neka želja. Če se je uresničila, ste bili srečni. Sicer ste bili nesrečni.

Kaj pa se zgodi, če upanje traja dolgo časa? In zakaj bi bilo slabo, če živimo v upanju? Nenazadnje je to neko pozitivno stanje kot ga predstavljata recimo naslednja izjava in pregovor:

»Up je predplačilo, ki ga daje sreča.« (Antoine de Rivarol)

»Kdor živi brez upanja, ne ve, kaj je radost. (Uzbeški pregovor)

Odgovor na podana vprašanja si poglejte v članku.

Kaj pomeni imeti upanje?

Zelo preprosto povedano po zdravi kmečki pameti to pomeni, da bi radi, da nam zunanji svet izpolni neko željo.

Zakaj bi sicer imeli upanje, če si lahko željo izpolnimo sami?!?! Ni logično. Enostavno bi si sami izpolnili željo brez da bi nekaj upali. Upanje bi bilo nepotrebno.

Upanje je torej vezano na to, da se bo zunanji svet odzval kot smo si zamislili. In svet se sem ter tja tudi res odzove na tak način in nam »izpolni« željo.

V takih primerih verniki Zakona privlačnosti skočijo v zrak od navdušenja, ker je njihov zakon spet naredil tisto, kar naj bi: se odzval na »vibracije misli« ali nekaj v tem stilu.

No, tisti, ki »obvladajo« Zakon privlačnosti (seveda “obvladajo” samo teorijo!) bi tukaj vskočili z izjavo, da upanje ni dovolj in da je treba verjeti. O Zakonu privlačnosti sem dovolj povedal v video seminarju Zakaj je zakon privlačnosti nateg množic in kateri je dejanski zakon za uspeh, zato se v to ne bom tukaj spuščal ponovno.

Ampak povečini se pa svet ne odzove in ljudem ne izpolni želje. Kako to vemo?

Ker je svet poln nezadovoljnih ljudi, ki po številu daleč presegajo zadovoljne. Za to izjavo sploh ni treba delati neko statistično analizo, čeprav tudi take že obstajajo kot npr:

• Članek v Forbes (2014) »Večina Američanov je nezadovoljnih s službo«
• Članek v Women’ Health (2015) »Več ljudi kot kadarkoli prej je nezadovoljnih v zakonu«

Za še več statističnih podatkov na to temo napišite v Google “happy unhappy statistics”.

Mi niti ne potrebujemo statistični podatkov iz takih raziskav. Dovolj je, da se ozremo naokoli v lastnem življenju. Mizerija je vidna iz aviona, pa čeprav je prikrita. Samo znati moramo (po)gledati skozi maske ljudi, ki se sprenevedajo, da so srečni in zadovoljni. Podaljšanih povešenih ksihtov je pa itak na razpolago cel kup na vsakem koraku.

Da je upanje močan magnet, je dojel tudi Barack Obama oziroma njegov tim, ki je kot slogan njegove predsedniške kampanje uporabil Hope! (upanje). Da je pri ljudeh sledilo razočaranje, ko so dojeli, da so jih spet nategnili kot vsaka 4 leta, ni treba posebej poudarjati.

Čredo vedno oderejo slej ko prej. Zgodovina to potrjuje znova in znova, mi pa se nič ne naučimo iz tega. Razen da čredo vedno oderejo slej ko prej, seveda!

V kaj se prevesi upanje?

Če se želja uresniči, se upanje prevesi v tako ali drugačno obliko sreče ali zadovoljstva.

Ampak če se upanje ne uresniči, se po določenem času prevesi v obup. Na žalost sta namreč upanje in obup povezana. Sta dve strani istega kovanca. Svetla in temna stran.

Friedrich Nietzsche je rekel. “Upanje je največje zlo, ker podaljša trpljenje ljudi.”

Ko ljudje enkrat dojamejo, da se njihova želja ne bo uresničila (in v večini primerov se ne!) in posledično padejo v obup, se začne trpljenje. Tega trpljenja ne bi bilo, če ne bi bilo upanja na začetku.

Če bi se torej ljudje lotili zadeve na začetku drugače in ne z upanjem, ne bi slej ko prej trpeli. S tega vidika je imel Nietzsche prav. Je pa res, da si najbrž mnogo ljudi predstavlja še kakšno večje zlo kot je upanje. Ampak Nietzsche je bil filozof, zato mu bomo oprostili za tako radikalno izjavo.

Kako in kje pri upanju nastopa bog?

Ko vam postane jasen odgovor na to vprašanje, boste lažje razumeli religije in pa zakaj inteligentni in izobraženi ljudje postanejo žrtev cerkvenih oziroma verskih nebuloz.

Zamislite si človeka, ki pride v cerkev prižgati svečo z idejo, da bo prosil boga, da mu reši problem.

Ko prižge svečo, v svojih mislih prenese odgovornost za realizacijo rešitve problema na boga. Vsemogočnega, vseprisotnega in vsevednega, seveda.

Težak kamen mu pade z ramen. “Sedaj je vse v božjih rokah.”

Od tu naprej je v njem upanje, da ga je/bo bog (u)slišal. In če se ne zgodi, je bog pač naredil prav, ker on najboljše ve. Če pa se zgodi, ga je pač uslišal, ker je pravilno in dobro in dovolj molil in upal.

Zato lahko na religiozno verovanje na nek način tudi gledamo kot na upanje. Upanje na boljše življenje, ki ga bo dal bog. Upanje na posmrtno življenje v nebesih, ki ga bo naklonil bog. In seveda upanje na rešitev problem, očiščenje grehov itd. Vera in upanje sta neločljivo povezana.

To je čisto drugače kot če boga ni. Ker potem se mora človek sam pacati v lastnem zosu, ali se bo problem rešil ali ne.

V religiji pa ga preda bogu v roke. Kdo v celem univerzumu je bolj primeren za reševanje problema kot vsemogočni, vsevedni in vseprisotni bog?

Čim je bog v zgodbi, upanje lahko traja v neskončnost. Bog že ve, kaj dela za svoje ovčice. Vsekakor ne bo nikogar pustil na cedilu. To bi bil greh. Bog pa ne sme grešiti.

Razen seveda ko povzroči eno množico šokantnih (nagnusnih?) dejanj, ki so opisana v Stari zavezi Svetega pisma, za katerega se človek vpraša, ali ga je kakšen katolik sploh prebral. Več o tem v članku Spoznajte šokantno resnico o Svetem pismu!, ki je 7. del video seminarja o bogu naslovom Vprašanja o bogu, religiji in Svetem pismu, ki vam jih ne bodo razjasnili v Katoliški cerkvi, ker bi le-ta sicer propadla

Ne more pa navaden smrtnik vedeti za božji plan. Torej upa, da bo slej ko prej prišel na vrsto. In pač čaka…

(Medklic: Približno tako kot v slovenskem zdravstvu. Čakanje… In tudi tukaj ne gre brez boga, ker »Čakanje je božja mast.«)

Brez boga je upanje bolj kratkotrajne narave. In se slej ko prej sprevrže v obup.

Kot primer si lahko preberete o Materi Terezi, ki je padla v obup, ker jo je »zapustil bog«. Navedeni članki so v angleščini in opisujejo tako imenovano »črno noč duše«, ko ima vernik občutek oz. misel, da ga je bog zapustil. In v upanju čaka, da se bo bog vrnil. In če se bog ne vrne, sledi obup.

• Črna noč duše Matere Tereze
• Kako razumeti črno noč duše

Zakaj bi bog “zapustil” Mater Terezo? Zanimivo vprašanje. O Materi Terezi bom mogoče napisal ločen članek, ker njena zgodba ima tudi svetlo in temno stran. Temna stran je večini ljudi nepoznana.

Ampak mi se zdaj vrnimo rajši k upanju.

Je upanje kdaj koristno?

Nekateri bodo rekli, da je upanje koristno, ker te žene in pripelje skozi težke življenjske situacije.

To je sicer lahko delno res, ampak slej ko prej se upanje iztroši in pademo v obup.

Ljudje zamenjujejo upanje s smislom življenja. Imeti definiran smisel življenja oziroma poznati odgovor na vprašanje »Zakaj obstajam?«, je čisto nekaj drugega od upanja. O tem se napisal članek Kako se vam lahko spremeni življenje, če poznate smisel (svojega) življenja.

Smisel življenja nima druge temne strani kovanca. Če poznamo smisel svojega življenja, potem bomo šli skozi težavna obdobja življenja dosti lažje kot brez. Upanja ne bomo potrebovali.

Kako se izogniti upanju oziroma ali je možno živeti brez upanja?

Upanje je dejansko kot vsako čustveno stanje: slej ko prej se iztroši in nadomesti ga naslednje čustveno stanje. Ponavadi neko negativno kot recimo obup. Kar itak diši po depresiji. Od tam do apatije ni več daleč. Od tam do samomora je samo še korak.

To seveda velja za ljudi, ki ne razumejo, kako čustvena stanja nastajajo in kako jih lahko obvladujejo. S tem so seveda povezana tudi mentalna stanja. Vsa ta stanja izhajajo iz podzavesti in pri večini ljudi niso v njihovi zavestni kontroli.

Zato je večina ljudi žrtev lastne podzavesti, ko jih »ribajo« programi v podzavesti, ki so jih pridelali nekje v otroštvu. In jih bodo “ribali” do smrti, če ne bodo česa spremenili.

Osebnostno zrel človek pa razume, kako deluje njegova podzavest. Še več, osebnostno zrel človek postane gospodar svoje podzavesti.

Potem ga raznorazna negativna čustvena in mentalna stanja ne vozijo več gor in dol in levo in desno. Kar ne pomeni, da čustev ne doživlja. Vendar ni več njihova žrtev ali talec.

Kako je z upanjem pri osebnostno zrelih ljudeh?

Osebnostno zrel človek ne potrebuje upanja. Tak človek razume, da ne more vplivati na zunanji svet (ki naj bi mu uresničeval želje) razen v zelo omejenem obsegu zelo omejen čas.

Zato se osebnostno zrel človek ne ukvarja s tem, da bi skušal zunanji svet spremeniti tako, da bi mu ustrezal in da ga ne bi ta svet »ribal« ter mu povzročal travme.

Osebnostno zrel človek se posveti temu, da postavi svoj notranji svet (= podzavest) kot mu odgovarja. Potem je svoboden.

Tukaj seveda ne govorimo o fizični svobodi, ampak o notranji svobodi! Notranje svoboden je lahko vsak zapornik, če želi. Dober primer zapornika brez fizične svobode in s popolno notranjo svobodo je bil Nelson Mandela.

In potem tak osebnostno zrel svoboden človek upa (ha!), da bo še kdo stopil na pot do te svobode in jo tudi dosegel.

Pot do te svobode je opisana na strani, kjer so predstavljene moje delavnice. Te so namenjene osebnostni rasti. Pri osebnostni rasti upanje ni potrebno. Pri duhovni rasti je upanja cel kup.

Če želite postati notranje svobodni in se želite naučiti, kako obvladovati, nadzirati in spreminjati svoj notranji svet, kjer trenutno vlada podzavest, se udeležite delavnice o metodologiji terapevtskega coachinga za samopomoč.

Za konec pa še par izjav in pregovorov o upanju

• Upanje je dober zajtrk, toda slaba večerja.(Francis Bacon)
• Upanje je slab vodič, čeprav dober sopotnik.(Halifax)
• V vsakem od nas je pričakovanje, ki ga imenujemo upanje.(Platon)
• Modri se opira na svoja dejanja, bedak na upanje.(arabski pregovor)
• Upanje je kot mleko: če predolgo traja, se skisa.(italijanski pregovor)
• Kdor se hrani z upanjem, umira lačen.(italijanski pregovor)
• Kdor živi v upu, umre v obupu.(italijanski pregovor)
• Upanje je jalova hči lenobe.(nemški pregovor)
• Upanje je vrv, po kateri pleše veliko norcev.(ruski pregovor)
• Upanje je trojka, ki jo vozijo hitri konji, toda ko pride pred vrata izpolnitve, so navadno zaprta.(ruski pregovor)