Če se ukvarjate z duhovno rastjo, vam ne priporočam ogleda, razen če imate res fleksibilen okvir in ste pripravljeni na nekaj drugačnih pogledov na svoje življenje kot ste jih navajeni.
Je pa res možno, da boste po ogledu spremenili svoj pogled na duhovnost. Po moje boste manj duhovni. Kar bo naravnost super in za vas blazno koristno.
Zakaj je tako, pa preverite sami v tem članku!
Obstaja (velika) razlika
V tem članku boste prebrali, zakaj je velika razlika med osebnostno rastjo in duhovno rastjo. Ne gre samo za različne besede. Gre za velike vsebinske razlike!
Če ste prav fanatično duhovni, ta članek mogoče ni primeren za vas, ker vas bo pritisnil ob vaš okvir razmišljanja. Posledica bo čustvena reakcija. Negativna, seveda, in s tem neprijetna! Za vas, seveda!
Najprej poglejmo situacijo v duhovnem svetu…
Množica ljudi je duhovnih. Vsaj smatrajo se za duhovne.
In se ukvarjajo z duhovnimi aktivnostmi. Kaj je duhovna aktivnost, je odvisno od njihove percepcije duhovnosti.
Nekateri so duhovni, ker so vegetarijanci. Drugi so mesojedi in so duhovni, ker hodijo k maši.
Eni imajo take mesojedce za religiozne in ne duhovne, sami pa so duhovni, ker meditirajo.
Nekateri delajo jogo, drugi Tai Chi, tretji karate. Vsi se imajo za duhovne.
Nekateri so duhovni, ker zdravijo z masažo. Drugi so duhovni, ker zdravijo s polaganjem rok.
Tega je ogromno. Enciklopedija New Age aktivnosti bi bila zelo debela knjiga.
Kakšni pa so rezultati vseh teh duhovnih aktivnosti?
Odgovor dobite, če pogledate pobliže življenje teh ljudi. Ampak notranje življenje! Njihovo notranje stanje!!! To je edino merodajno. Saj govorimo o duhovnosti, mar ne?
Rezultat je: bolj žalostno. Večina ljudi je nezadovoljnih s svojim življenjem. Notranje nezadovoljnih!
Kje je torej ta pozitiven vpliv duhovnosti? Ga ni! Življenje teh ljudi z vidika osebnostne rasti je namreč nespremenjeno.
Kaj je osebnostna rast?
Osebnostna rast je tisto, kar človeku omogoča, da se lažje spoprime z življenjskimi izzivi. In dejansko raste. Raste z razširjanjem okvirja razmišljanja.
Večina duhovne rasti pa ni rast okvirja razmišljanja, ampak rast New Age znanja. To znanje pa za življenje ni kaj preveč uporabno.
Kaj pa meditacija?
Duhovni ljudje bodo tukaj planili v luft: »Kaj!? Kako si drzneš! Moja meditacija mi pomaga, ker me pomirja. Moja joga mi pomaga, ker me poživlja.« In tako naprej.
Pa poglejmo izjavo o meditaciji.
Absolutno se strinjam in sprejemam, da meditacija nekoga lahko pomirja. Poznam ogromno ljudi, ki jih meditacija pomirja.
Na žalost so mirni samo, ko meditirajo. V življenju so nemirni, živčni, v stresu. Meditacija je za njih pobeg pred pritiski življenja. Rešujejo simptom (stres!), ne pa vzroka (programi v podzavesti!)
Kaj pa joga?
Absolutno se strinjam, da lahko joga nekoga poživlja. Večina ljudi v Sloveniji itak dela Hatha jogo. Poze in dihanje, če poenostavimo. In potem pride zraven še meditacija.
Ampak to jim nič ne pomaga, ko se vrnejo v realno življenje. Ko jim žre živce partner/ka ali otroci ali sosedov pes. Ko jih jezijo šef ali sodelavci. Ko so zavistni sosedom za nov avto. In tako naprej.
Duhovni ljudje teoretično obvladajo čakre, avro, angele in še marsikaj. Kakšna je korist vsega tega za spopadanje z izzivi v življenju? Nič kaj preveč velika!
Poznam cel kup teoretikov, ki »obvladajo« čakre (predvsem srčno, za obvladovanje katere imajo celo certifikat!), vendar imajo v življenju težave.
O kateri težavah govorim?
O psihičnih! O čustvenem in mentalnem trpljenju!
In potem je odgovor »duhovnežev«: »Tako trpljenje je del človeškega življenja. To je tisto, kar nas dela človeške. In nas loči od živali.«
Absolutno se strinjam.
Razlika je očitna. Živali namreč niso kljukci z opranimi možgani, ki fanatično verjamejo nebuloze, ki bi jim jih povedal nekdo, ki fanatično verjame nebuloze, ki mu jih je povedal nekdo … (saj razumete, kako gre naprej, ja?).
Za večino duhovne rasti velja, da gre za golo povečanje teoretičnega znanja brez povečanja sposobnosti resnega življenjskega plesa. Zato se ljudje v življenju mučijo. In psihično trpijo skozi čustvene in mentalne bolečine.
In to navkljub vsemu New Age znanju in vsej duhovni teoriji. Ker ni pravega prenosa v prakso.
Želite primer?
Tukaj je. Obvladate vse čakre. In kaj vam to pomaga, ko vas partner prevara, ko se otroci zadrogirajo, ko izgubite službo ali dobite raka? Več ali manj nič!
Teorija in praksa…
Osebnostna rast pa je prenos teorije v prakso. Za razširjanje okvirja razumevanja življenja. In to prakse življenja, ne teorije življenja.
Lahko je meditirati na vrhu hriba ali v nekem samostanu, kjer niste moteni. Ali zaprti v sobi z zaprtimi očmi.
Lahko je biti duhoven, ko je za vaše življenje poskrbljeno z donacijami privržencev vaše sekte, religije, cerkve, kulta ali česarkoli že.
Resnično življenje je…
Bodite duhovni z odprtimi očmi sredi mestnega vrveža in stresnega življenja! Tam se dogaja realno življenje. Vsak dan! Od poznavanja čaker, joge, meditacije in ostalega ne bo kaj dosti koristi.
Od osebnostne rasti pa je. Ker ta ni vezana na povečevanje teoretičnega znanja, ampak na spreminjanje pogleda na življenje. No, nekaj znanja je potrebnega, ampak dosti manj kot si ljudje predstavljajo.
Osebnostna rast v bistvu ni povečevanje znanja, ampak odmetavanje večine znanja, ki ste ga nabrali, ker je nekoristno za nadaljnjo pot. Tone nekoristnega znanja nadomestite z nekaj kilogrami koristnega znanja.
S tonami na hrbtu ne boste prišli na Mt Everest. Z nekaj kilogrami pa lahko.
Da ne bi prišlo do nesporazuma…
Nekaj moram razčistiti za vsak slučaj.
Nič ni narobe z vsem duhovnim znanjem, če vas zanima znanje kot tako. Če ste lačni novih informacij in vam je všeč, da veliko veste. In izpadete razgledani pred prijatelji, znanci, sodelavci itd.
Če pa želite do razsvetljenja v tem življenju, je ta pristop napačen, ker vodi v napačno smer na napačen način. Razsvetljenja na ta način ne boste doživeli. No, vsaj v tem življenju ne, za reinkarnacijo pa ni trdnih dokazov.
Iz moje preteklosti…
Sedaj sem se spomnil moje osebne zgodbe.
Ko sem se vrnil iz Avstralije v 2003, sem imel testni nastop pred šefico ene od duhovnih institucij, ki se ukvarjajo z duhovnim izobraževanjem Slovencev. Ideja nastopa je bila, da ona vidi, ali bi lahko postal predavatelj pri njih.
Končni rezultat? »Gospod Bric, vi ste preveč napredni za naše slušatelje!«
Vam povem, kaj sem dejansko bil? Grožnja njenemu obstoju, ker je bilo moje sporočilo, da se ljudem ni treba leta in leta duhovno izobraževati, če želijo na pot osebnostne rasti.
Vrnimo se k osebnostni rasti.
Osebnostna rast je povezana z rastjo osebnosti (karakterja!), s rastjo sposobnosti spopadanja z izzivi, s rastjo sposobnosti življenja v situacijah, ki so za »duhovne« ljudi preveč stresne. Zakaj?
Ker jim duhovna teorija ne pomaga prav nič, da bi presegli obstoječe stanje v svojem življenju. Lahko dihajo z ne vem kakšno tehniko, lahko so v ne vem kakšni pozi, lahko projecirajo energijo s kjerkoli na karkoli in lahko tako ali drugače masirajo bilo katero čakro in kličejo na pomoč angele. Rezultat = nula!
Eno je, če človek želi povečati znanje na določenem področju. Čakre. Kristali. Angeli. Karkoli. Zanimivo, a za dvig življenja na višji nivo nič kaj preveč koristno.
Drugo pa je, če človek želi izboljšati svoje življenje in ga dvigniti na višji nivo.
Večina poskuša izboljšati življenje na napačen način: s povečanjem duhovnega znanja. Izboljšati prakso z več neuporabne teorije! Halo?!!! Ne gre!
In ker je to področje »duhovno«, moški mislijo, da to ni za njih, ker duhovnost ni za moške in posledično se ne premaknejo iz stanja, kjer so.
In potem se ženske razvijajo v eno smer, moški čepijo na mestu in imamo problem v odnosih moški-ženske. A je čudno?
Kaj je torej osebnostna rast?
Osebnostna rast je pogumno soočenje in soočanje z življenjskimi izzivi.
Življenje brez izzivov je kot hrana brez okusa. Vseeno je, kaj ješ, sicer različno izgleda, okus je pa enak. Preživiš, ampak življenje ob taki hrani je katastrofalno.
Večina ljudi pa vseeno »je« na tak način. Siva rutina. In so nezadovoljni navkljub svoji duhovnosti!
Dolgčas…
Dolgčas namreč počasi, a zanesljivo ubija. Je pa res, da je siva rutina varna.
Osebnostna rast začne, ko se odločiš: Moje življenje ni OK! Živim daleč pod svojim potencialom! Postal/a sem ovca/kokoš v čredi/jati! Nekaj moram narediti, nekaj moram spremeniti! Grem ven iz črede/jate!
In potem nekaj narediš. Ne samo, da greš nekaj študirat na neko duhovno institucijo. In ne greš samo na vikend delavnico, kjer se dobro počutiš do ponedeljka, ko se vrneš v sivo rutino.
Zunanji svet nas »riba«…
Če ugotoviš, da ti nekdo hodi na živce, ker nekaj dela ali govori, bi se moral vprašati, zakaj. A nima tista oseba pravico do svobodnega razmišljanja in govora?
Ampak mi rajši gremo v napad na osebo kot da bi pri sebi razčistili in počistili. To bi bila osebnostna rast. Vendar je pretežka, ker zahteva napor. Ker zahteva spremembe.
Rajši preživimo cel kup življenja v neki borbi z nasprotnikom oz. nasprotniki, ki smo jih dejansko sami ustvarili. In predvsem v borbi sami s seboj, pa se tega niti ne zavedamo.
Kaj se (ne) bo zgodilo…
Duhovni ljudje v splošnem trpijo ravno toliko kot neduhovni ljudje. Zakaj? Ker je njihov življenjski okvir v splošnem enake velikosti in ima enako pomanjkanje fleksibilnosti in sposobnosti širjenja.
Ko bodo duhovni ljudje prenehali z duhovnostjo in bodo stopili na pot osebnostne rasti, bo svet drugačen. Taki ljudje bodo bolj zadovoljni z lastnim življenjem. Posledično bodi imeli na obrazu več pristnih nasmeškov.
In v takem življenju bo lepše živeti.
Ampak verjetnost za kaj takega je pa zelo majhna, nas uči zgodovina.
P.S. V duhu popolne odkritosti:
Bili so časi, ko sem jaz bil ovca/kokoš v čredi/jati. Z resno opranimi možgani.
Za ta »dosežek« sem porabil cel kup denarja na raznoraznih New Age predavanjih in delavnicah. Ves čas sem pa iskal nekaj, kar sem kasneje našel šele, ko sem stopil izven črede/jate.
Moj osebnostni razvoj je po izstopu iz črede/jate šel eksponencialno gor. Moje trošenje denarja v te namene pa eksponencialno navzdol.
Vse na mojih portalih je podprto z mojimi lastnimi izkušnjami.
Vse vaje, tehnike in metode sem preveril na sebi in drugih. Vse, kar je predstavljeno, je delovalo in še deluje!
Zato moje izjave temeljijo na moji praksi in so resnične. Za tem stojim z vso svojo integriteto.
Vi pa presodite, ali govorim resnico ali pa bi rad bil kvazi New Age guru, ki uživa v vodenju svoje črede. In se potem odločite, ali se bosta najini poti križali na kakšni moji delavnici ali pri coachingu.
Če vam bom pomagal z mojimi izkušnjami na vaši poti, bom vesel. Če uspete brez mene, bom tudi vesel in vam absolutno priželim.
Če boste pa občepeli v čredi/jati, mi pa ne bo vseeno, ker bo svet prikrajšan za en nasmešek, ki bi ga lahko naredil lepšega. V svetu z več pristnimi nasmeški bi bilo lepše živeti!
Poglejte si soroden članek Zakaj se ljudje (razumna bitja!), obnašamo nerazumsko in dostikrat naravnost butasto.